zaključek

OK, z zadnjo objavo malo goljufam, ker smo že prišli domov. Ampak! Je pa napisana v istem potovalnem dnevu, tako da vsaj malo šteje :)
Da nadaljujem od zadnjič. Merzouga. Po poležavanju in namakanju v bazenu, kjer nas je precej zazeblo, zaradi pihanja vetra, smo se počasi pripravili za pozno popoldanski sprehod s kamelami. Otovorjeni z zadostno količino vode in toplih oblačil smo pobliže spoznali naše spremljevalke. Nič kaj zainteresirano so "sedele" in lenobno prežvekovale. No vse razen moje, ki me je glasno pozdravila! Hmmm, človek bi se vprašal zakaj sem naletel na najbolj navihano kamelo, mogoče je to povezano z mojo osebnostjo? Kmalu pa nagib naprej in v naslednjem trenutku nazaj, pa smo bili že kar precej nad tlemi. Sama pot do tabora je trajala uro in pol in bila polna adrenalinskih spustov in vzponov po sipinah. Ves čas nas je spremljalo zahajajoče sonce in veter, ki nam je pošiljal pesek za posladek v usta. Kmalu smo se znašli pred taborom šotorov in z olajšanjem sestopili iz kamel. Njihovo sedlo ni bilo med udobnejšimi stvarmi na svetu, zato smo imeli vsi razbolelo mednožje :) V taboru smo za zabavo sprobali deskanje po pesku in izkoriščali prosti čas do večerje. Za večerjo pa najbolj okusni tagine kar smo ga jedli na potovanju, za tem pa uživanje v ekstazi glasbe, ki so jo preko bobnov ustvarili domačini. Smo bili sicer povabljeni, da se pridružimo igranju, vendar se noben izmed nas ni pretirano izkazal. V prečudoviti noči smo uživali v kristalno jasnem nebu polnem milijonov zvezd in čarobni tišini, ki je delovala izredno pomirjujoče. Kmalu pa se je prikazala luna in v mesečini ustvarila igro senc sipin. Pogled je bil veličasten. Utrujeni zaspimo v šotoru in se pripravimo na zgodnje vstajanje za ogled sončnega vzhoda. In opazovanje vzhoda je bilo nekaj posebnega. Menjavanje barv sipin med napredovanjem sonca po nebu je bilo mamljivo za oči. Med "pohodom" nazaj proti hotelu pa smo lahko občudovali neverjetne sence, ki jih je sonce ustvarjalo na sipinah. Puščava je res nekaj posebnega!
Ta dan pa smo preživeli v lenarjenju, ki bi ga težko prekosili. Najprej spanje ob bazenu, osvežitev, potem spet spanje, ko pa je bilo prevroče pa poležavanje v sobi. Pa kdo bi nam lahko očital, saj smo bili že izmučeni od vsakodnevnega včasih kar težkega tempa potovanja. Za piko na i pa odlična večerja, tako da smo zopet polnih želodcev zaspali na izredno udobnih posteljah. Sledil je potovalni dan, ki nas je vodil čez srednji Atlas. Najprej je bila zopet neskončna ravnina, kasneje precej strma ovinkasta cesta in nato menjavanje obojega, dokler nismo na koncu prišli do ravnine, ki se vije do morja. Med potjo smo lahko ponovno uživali v mojstrovinah narave, vendar je z naraščanjem kilometrov svet postajal čedalje bolj zelen. Tako smo iz puščave prešli na travnate pašnike, ki so spominjali na Irsko. Tudi naselja so postajala podobna evropskim po urejenosti in tipih grajenih objektov. Najboljši del poti pa nas je čakal v cedrovih gozdovih, kjer smo vstopili v kraljestvo opic Makaki. Te prikupne živalice so zelo udomačene in navajene turistov, zato so brez problemov prišle do nas in nam iz rok jemale kruh. Prav nič boječe so ustvarjale vragolije in se podile po drevesih in cesti. Cilj našega dne pa je bilo kraljevsko mesto Meknes. Ustaljena praksa z iskanjem hotela in za večerjo pica! Sicer nič podobna naši evropski, ampak oblika je tista kar naredi pico pico :) Potem pa je sledilo večerno spoznavanje medine in ustvarjanje plana za zadnji dan v Maroku. Zjutraj smo si nabavili še zadnje spominke in začimbe, tako da smo polno natovorjeni odšli do zadnjega ogleda - ruševine rimskega mesta Volubilis. Izjemna lokacija in neverjetno ohranjeni mozaiki so bila prava kombinacija za lep zaključek potovanja. Zraven ruševin pa se je dvigalo v pobočje naselje Moulay Idriss, ki velja za najbolj sveto mesto v Maroku.
V vročini smo začeli pot proti letališču, kjer smo uspešno ulovili let domov in zatem nočna vožnja do doma. In tako se naša maroška pravljica zaključi. Maroko je posebna država. To vsekakor drži. Nas je sprejela z takšno raznolikostjo, ki je še nismo spoznali. Ljudje so prijazni, barantanja se nekako navadiš, na splošno pa vse deluje precej bolj sproščujoče in ne tako napeto kot doma. Tudi varnost ni vprašljiva, saj se brez strahu potepaš po manj osvetljenih ulicah mest. Zanimivost je tudi ta, da te iz sten trgovin, hotelov, bank, ... spremlja pogled kralja Mohameda VI. Spoštovanje do vodje naroda je izjemno.
Hrana je sicer odlična in dosti odvisna od načina priprave, vendar smo se tipičnih jedi "prenajedli". Vožnja po maroških cestah ... pač moraš biti tudi sam malo nor in agresiven, drugače se ti včasih ne izide. Ceste zunaj naselij so z malo prometa, ko pa prideš v mesto pa nastane kaos. Država sicer ponuja še več stvari za ogled, vendar je za to potrebno precej več časa in tudi volje.

Tako. Moje pisanje za zaključuje. Hvala vsem za spremljanje bloga. Upam da sem vam vsaj malo predstavil to državo in našo pot polno uživancij. Iz bližnjih letališč lahko za malo denarja poletite v številna mesta v Maroku, tako da vam toplo priporočam da ga obiščete. Do naslednjega bloga :)

Igra mesečine

:)

Portret

Brez strahu

Čudoviti razgledi, ki so nas spremljali na poti

Rimsko mesto

Naše ljubice

Nekdo izstopa (fušanje) :)

Preprosto čudovito!

Gorovje Atlas

Pot nas je vodila v notranjost države, v gorovje Atlas. Začetek je bil vremensko neobetaven, saj nas je spremljala nizka oblačnost. Poleg tega pa nas je čakala dolgočasna ravnina. A po kar nekaj prevoženih kilometrih prispemo do vznožja gorovja in pričaka nas sonce ter precej bolj zabavna vožnja z veliko ovinki. Na koncu se izkaže to kot ena izmed najlepših voženj s prečudovitimi razgledi. Med potjo smo se ustavili na območju kjer pridelujejo začimbo žafran. Žafran je znan kot draga začimba in tudi v Maroku je cena kar zasoljena. Še posebej ker se kakovost začimbe izredno razlikuje. Privoščili smo si žafranov čaj in odhiteli naprej. Dan je minil v vožnji, tako da smo pozno popoldne prispeli v mesto Quarzazate, kjer nas je čakal hotel z bazenom. Polnih želodcev smo opravili še večerno plavanje v osvežujoči vodi. Mesto je v bistvu zelo znano po filmskih studijih, obenem pa izredno urejeno, kar netipično z dosedanjimi spoznanimi mesti. Naslednji dan smo zgodaj začeli z ogledom enega izmed večjih studijev, kjer so snemali odseke filmov: Gladiator, James Bond, Atsterix in Obelix, Nebeško kraljestvo, serijo Igra prestolov in še in še. Sprehodili smo se med kulisami starejših mest, templjev, ... ki so jih skupaj držali številni oporni koli. Vse strukture pa so jasno narejene iz stiroporu podobne mase domačih obrtnikov. Malo smešen občutek, kako te naokoli prenesejo na zelo plehek način J

Dan pa se je nadaljeval prečudovito. Obiskali smo enega izmed najlepših kasbahov v državi. Kasbah je v bistvu  kot dvorec, ki je obenem tudi vojaško pomemben. Nahaja se na hribu, okrog njega pa je ohranjeno naselje, ki tvori preplet številnih uličic. Kasbah je bil uporabljen v številnih filmih, zato je en izmed redkih lepo obnovljenih v državi. Bolj ko smo prištevali kilometre, bolj smo iz obrobja gorovja napredovali v njegovo notranjost. Pričakala nas je, po mnenju vseh nas, najlepša vožnja med prečudovito naravo številnih oblik in nepoznanih barv. Dih jemajoči razgledi so se vrstili vse do najvišjega prelaza v državi na višini 2260 m nad morjem. Kratek postanek je bil ravno dovolj dolg, da nas je vse prepihal mrzli veter. Zmučeni od vožnje popademo v postelje in se pripravimo na naslednji dolg dan.

Ker so maročani izredno »len« narod, se začne dogajati v mestih šele v večernih urah. Zjutraj do desete ure skoraj ne srečah žive duše, trgovine so zaprte, ... pravo nasprotje pa je zvečer, ko nastane prometni kaos in mrgoli ljudi med ulicami in parki.  Zanimiv pa je njihov način vožnje. Taksisti, ki so kot skoraj edini način potovanja domačinov med mesti, so izredno agresivni,  in prehitevajo vozila v nemogočih situacijah. In zelo pomembno je biti izredno previden, ker noben ne uporablja vzratnih ogledal, tako da je izsiljevanje skoraj pravilo. Prometa razen v središču mest ni veliko. Za popestritev včasih dolgočasne vožnje so »kombiji« ki prevažajo ogromno domačinov, velikokrat poleg tistih v avtu tudi precej na strehi. Pa seveda ne gre pozabiti na natovorjene osle! Nikakor pa nismo mogli ugotoviti zakaj ljudje preprosto samo sedijo ob cesti in ne počnejo nič koristnega. Tako na območju kjer ni kilometre daleč naselja sedi domačin ob cesti in z zanimanjem zre v redke avtomobile ki se pripeljejo mimo njega. Kakšna potrata časa!

Mulci so v 80% oblečeni v drese svojih najljubših nogometašev. Nogomet je tukaj zakon! Tako srečaš na skoraj neprehodnem gorovju ravnico z dvema kupoma kamnov za gol, ter množico otrok, ki se podijo za žogo. Bolj ko se odmikaš od urbanih naselij, več je otrok ki ob prvem stiku s turisti stegujejo roke in prosjačijo. Aha. Pa še to. Ulice v mestih na podeželju so umazane, čeprav se nekako »trudijo« pospraviti smeti. In najbolj grozno pa je to, da v naravi nekje bogu za hrbtom v gorovju vidiš polno plastenk in vreč. Povsem neodgovoren način do narave.

Naslednji dan se je začel za nas zgodaj, saj smo bili na cesti že ob osmih J Vožnja po dolgih ravnicah nekje visoko nad tisoč metrov nadmorske višine da poseben čar. Za razbremenitev dolgočasne vožnje te na vsake toliko časa pričakajo mogočna  vrata v novo provinco ter včasih nekaj kamel, ki se lenobno pasejo ob cesti. Čas smo si rezervirali za ogled oaz in nekaj kasbahov. Maroko ima dva naravna bisera, dve dolini dveh rek, ki sta v skalo vrezale svoje struge. Obe smo si seveda tudi ogledali. Sama dolina pa zgleda tako, da se na začetku pelješ kar nekaj kilometrov po robu pobočja, iz katerega imaš čudovit razgled nad zelenim dnom doline. Kasneje pa se dolina zoži in v trenutku se znajdeš v le nekaj metrov široki soteski z navpičnimi stenami. Izkoristili smo čas za popoldanski »treking« iz doline v okoliške hribe. Pri spuščanju nazaj smo srečali dve berberki, ki sta se vračali v domovanje nekam visoko v gore. Berberi so prvotni prebivalci Maroka in v zadnjem času so zopet in, tako da se njihovi znaki in jezik čedalje bolj uporabljajo v vsakdanjem življenju. Konec koncev govori enega izmed treh berberskih jezikov kar 1,5 milijona ljudi. Tako se lahko zaveš kako majhni in unikatni smo slovenci. Izrčrpani smo se soočili z iskanjem hotela. V tem mestu nismo rezervirali prenočišča vnaprej. Iskanje je bilo malo smešno in kar utrujajoče, na koncu pa smo le našli nek hotel, ki je bil predvsem zapolnjen z domačini. Nizka cena je bil vsekakor plus, ampak ni odtehtala minusov, ki so bili hrup in neprespana noč. Zjutraj smo se hitro odpravili na pot proti verjetno najbolj zanimivem delu potovanja. Pot se je daljšala, okolica pa se je čedalje bolj spreminjala v puščavo. Neskončna ravnica na eni strani in oddaljeno gorovje na drugi strani ceste. Čez čas pa smo le zagledali sipine, ki so s svojo barvo tvorile čudovit kontrast s skalnato ravnico. Zatem pa nastanitev v hotelu in uživancija v bazenu, sončenje ter poležavanje! Vrhunsko! Kmalu pa nas čaka prenočitev v berberskem šotoru v puščavi ter sprehod s kamelami.

Motor je v Maroki eno izmed glavnih sredstev prevoza

Kazbah v jutranji svetlobi

Domača notranjost kasbaha

Kasbah uporabljen tudi v različnih filmih

Sotesta reke Todra

Na "trekingu"

Čakajoč na čaj pri domačinih

Čudovit pogled iz najvišjega prelaza

Označba s številom kilometrov do mesta

Oaza

Studio z drugačne perspektive

Dogodivščine

Verjetno se sprašujete zakaj že nekaj časa ne pišem, ampak nam tako dogaja, da preprosto nimamo nič odvečnega časa. Komaj sledimo kateri dan v tednu je, ampak nam tudi to včasih ne uspeva.
Naj se vrnem nazaj v Marrakech. Turistična prestolnica nas je popolnoma prevzela. Po prvem večeru, ko smo še nekoliko zadržano spoznavali tukajšnji utrip smo se v naslednjih dnevih zopet popolnoma udomačili. Mesto je izjemno! Osrednji trg Jemma el fna je zvečer prava norišnica dogajanja, popolnoma drug svet, drug čas, ki ga težko dojameš. Kot sem že omenil je izredno veliko različnih ustvarjalcev, ki vsak po sebi ustvarja nek svoj majhen krog občudovalcev. Definitivno pa je najbolj fascinanten krog, v katerem je nekaj pevcev oz. glasbenikov, ki na "kitaro" in bobne pričarajo magično vzdušje druge dežele in kulture. Izredno barvit ritem in pritajena svetloba te poneseta v drug čas, v nek trans. V osrednjem delu so gostinci, ki te na prefinjen način vabijo v svoje klopi. Tako ob posrečeni ugotovitvi da smo slovani, izbezajo iz tebe državo in povejo nekaj dejstev o njej, npr. št. prebivalcev, da smo majhni, ime prestolnice, ... in ti naredijo varljiv občutek domačnosti. Ko pa te gostinec ogovori vsak večer, pa ugotoviš da so prefinjeno naštudirani teh fint. Prav tako lahko rečem za prodajalce sokov, največkrat pomarančnega. Med sabo se "tepejo" da bi prišel k njim na kozarec okusne osvežitve. Kar smo seveda preizkusili. Zanimivost trga, glede kulinarike, so tudi prodajalci polžev in prodajalci slaščic. Polže sva z Lukatom tudi preizkusila, Anja pa se je raje vzdržala :) Okus? Kar ok :) Večerno poležavanje na terasi z izbranimi slaščicami pa je bil naš vsakodnevni ritual.
Marrakech smo spoznali podolgem in počes. No, v bistvu smo spoznali samo medino, ki je ogromna. Okolica osrednjega trga je popolnoma turistična, že z nekaj hoje stran pa prideš v popolnoma drug svet. Ulice so natrpane z domačini, umazanija je večja, prav tako pa zelo izstopaš kot turist. Najbolj zanimiv del je severno od trga, kjer je ogromno trgovinic, ki prodajajo tipične maroške izdelke, torej od začimb, olj, čajnikov, rut, usnjenih izdelkov, .... do starin in živali. Utrip ulic je neverjeten! Začimbe so idilično zložene v stožčaste kupe, ob sprehodu te spremlja vonj tisoč in enih čajev. Le bežen pogled v katero izmed mnogih trgovinic ti odpre željo po obstanku, a te že trgovec "prijazno" povabi in ti "vsiljuje" izdelke. Samo barantanje je nuja in včasih že prav tečno. Torej, ko se nameniš kupiti nek izdelek, si izbereš trgovinico ki ga ponuja. Ogled je "brezplačen", ko pa vprašaš za ceno se pa začnejo "težave". Prvotna postavljena cena je nekajkrat večja od končne, ki jo dosežeš z jamranjem ali pa nakažeš svoj odhod. Če je tvoja cena spremenljiva za trgovca, ti jo sicer s težkim srcem sprejme, naredi mrki obraz, ampak še zmeraj te nategne. Nikakor pa ne smeš odditi, ker te trgovec pošlje nekam in ti zameri. Tako v osnovi. Po tem delu medine smo se sprehodili nekajkrat, a smo vseeno vsakič odkrili kaj novega. Težko bi opisal to barvitost ulic in obenem njihovo raznolikost. Podobnosti z medino iz Feza je težko iskati, ampak nas je Marrakech bolj navdušil.
Bližal se je konec našega prvega dela potovanja. Drugi del se je začel z najemom avtomobila. Imeli smo malenkost komplikacij, ampak se je na srečo vse uredilo. Prvi koraki v tukajšnji zmeden svet vozil je bil uspešen. Napaka je bila edino ta, da smo falili avtocesto in se peljali po stranski cestah. Počasneje ampak veliko bolj raznoliko! Pot nas je vodila do mesta Agadir. To je razmeroma mlado mesto, saj ga je večino porušil potres leta 1960 in je povsem na novo zgrajeno. Torej brez medine in veliko hotelov. Plaže so peščene, ampak nam jih ni uspelo obiskati. Kar pa je vrhunsko, je prenočišče! Hiša francoza je na voljo obiskovalcem v polnem obsegu. Tako imamo zopet obilen zajtrk, polno hišnih živali, ob večerih igramo biljard, vmes če je čas, pa posedamo na strehi. Kaj rabiš več? Agadir je v bistvu naše spalno mesto. Prvi dan smo se odpravili proti jugu na ogled znanih klifov iz peščenjakov. Na ta dan, pa so imeli povsod po državi (v bistvu povsod kjer so muslimanske države) praznik, ob katerem je vsaka družina zaklala ovco. Vse je bilo zaprto, na ulicah pa ni bilo žive duše. Tako smo to izkoristili in imeli vpogled v tržnice, ko na njih ni ljudi. Kar je prava redkost. Vse skupaj je delovalo kar malo zastrašujoče, saj smo videli na ulicah luže krvi, obenem pa so domačini pekli glave in druge dele ovac. Ves čas nas je spremljal vonj po zažganem mesu in roževini. V tem dnevu smo obiskali francosko trdnjavo iz začetkov prejšnjega stoletja, mesto, ki je biser Art deco stila gradnje in jasno same klife iz peščenjakov. Obenem se nam je uspelo tudi namočiti v Atlantiku!
Današnji dan pa smo si rezervirali za ogled mesta, ki se nahaja kar precej severno od našega prenočišča. Optimistično smo čas vožnje predvideli na dve uri, izkazalo pa se je da je bilo skupaj za 3,5h vožnje po izredno slikoviti panoramski cesti. Na poti smo spoznali tudi enega izmed najprej zastavljenih ciljev potovanja in to je ogled koz, ki plezajo po drevesu! Tukaj namreč rastejo agranova drevesa, ki edina nudijo zelene liste v dolgočasni in suhi pokrajini. Tako so koze primorane splezati na drevo oz se stegovati do najbližjih vej. Neverjetno za prebrati a kako resnično za videti :) Ves čas vožnje nas je spremljalo sonce, a ko smo prišli na cilj, je bila nizka oblačnost in turobno vzdušje. Vseeno smo izkoristili dan in uživali v mestu. Pot nazaj pa je bila naporna zaradi noči in megle.
Sedaj pa veselo igramo biljard! Jutri pa dolga pot v notranjost države do popolnega novega dela pokrajine.

Le kako bi se temu uprl?

Začimbe

Malo zabave ne škodi

Čudovit pogled iz ruševin

Mojstrovina narave

Koze, ki jih ne poznamo doma

Mmmmmmm .....

Na obisku pri sultanu :)

Utrinek iz medine v Marrakechu

Nadaljevanje ...

Odkrivanje kulturnega središča Maroka je počasi šlo h koncu. Po zopet obilnem zajtrku smo odhiteli odkrivati še neraziskane skrivnosti starodavne medine. Ko enkrat ugotoviš sistem ulic in povezanost ti je takoj jasno in se počutiš nekam domače, če bi se lahko tako izrazil. Ta neurejenost in kaos je na nas delovala že skoraj preveč domače. Počutili smo se odlično in povsem brez problema obvladali vrvež domačinov in tako opevanih 9000 uličic. Takoj smo že "prebrali" včasih že vsiljive domačine in začrtali prve korake k uspešnemu barantanju. Tukaj je barantanje pač pravilo, ki ga moraš sprejeti.
Ko se je dan prevesil v drugo polovico smo počasi zapuščali medino, se še zadnjič poslovili od prijatelja Super mana in s taksijem odhiteli do železniške postaje. Kako spraviti toliko prtljage in štiri osebe v Fiat Uno? Preprosto, ruzak na streho, Anže pa malo skloni glavo in to je to :) Med vožnjo pa smo spoznali idealno število oseb za izkoristek taksija in to je število sedem. Najbolj smešno pa se nam je zdelo, da so taksiji v stanju da se komaj vozijo, delujoč števec za hitrost je prej redkost kot pravilo, prav tako radijo, ogledala, ... je pa obvezna delujoča hupa. Pregovor: Kateri maročan je najbolj žalosten? Tisti, ki mu ne deluje hupa.
Železniška postaja v Fezu je nek arhitekturni dosežek in nakup karte je potekal brez problema. Povezanost Maroka z kolonizatorji je hitro vidna, saj so vlaki identični kot v Franciji, železniška infrastruktura pa je na višjem nivoju kot v Sloveniji. Pogled skozi okno je pokazal odtenke, ki so bili sprani in dokaj nezanimivi. Okoliš Feza in ostalih večjih mest je bila pokrajina zelo podobna. Počasi je čas mineval in največje mesto v Maroku je bil tik pred vrati. Po izstopu iz vlaka smo tukajšnjo železniško postajo takoj prekrstili za sestrsko dvojčico naše ljubljanske. Potem pa kar velik šok, saj je Casablanca ogromno mesto in nič podobno Fezu. Mogoče je primerjava nehvaležna ampak ... Fez je Fez :)
Cassablanca nas je sprejela v večernem vrvežu, ki pa je bil zelo podoben kaosu. Res ogromno število ljudi, totalni nered v prometu in nobenega turista. Ker ima ime mesta zelo lepo melodijo za ušesa smo to tudi pričakovali v fizičnem smislu. Predpostavljali smo, da bo mesto urejeno, da bo delovalo domače, ampak smo bili "razočarani". Umazanija po ulicah in neznosna gneča nas je v hipu streznila, zato smo zaspali z mešanimi občutki. Naslednji dan smo se neobremenjeno odpravili raziskovati center. Medina je popolnoma drugačna kot v Fezu, precej bolj moderna in z prodajalnami novejših artiklov. Kljub vsemu se še zmeraj čuti drugačen utrip kot v ostalem delu mesta. Ker v Cassablanci poleg mošeje ni nekih izpostavljenih zanimivosti, smo začeli pohod prosto po Prešernu. Kmalu pa nas je mesto začelo sprejemati in nam ponujati oglede številnih kolonialnih stavb z neverjetnimi fasadami. Presenečenje pa nas je čakalo z obiskom cerkve, ki ni opravljala njene bistvene vloge, omogočila pa nam je prečudovite poglede na mesto. Zanimivo je, da je potrebno dati mestu čas in priložnost, da se ti pokaže v pravi luči in te na ta način prevzame. Kar je v našem primeru dami Cassablanci nedvomno uspelo. V poznem popoldnevu pa smo se odpravili loviti večerno toplo barvo na fasadi mošeje Hassan II. Morski zrak in mir v okolici fascinantne stavbe sta nas pomirila in navdala z novimi močmi. Kasneje pa smo dodobra spoznali njihov fast food in večer zaključili z precej lepšimi mislimi kot prejšnji.
Počasi je prišel čas slovesa od Cassablance a na žalost je Lukatu zadnje ure v mestu zagrenila nova prijateljica, ki ga je prikovala na WC. Vseeno sva se z Anjo odpravila na voden ogled mošeje. Ker smo bili navajeni lenobnih juter sva imela kar nekaj problemov, da sva pravočasno prišla do začetka ogleda mošeje, ki je bil ob devetih. Sledeči vtisi so popolnoma osebni in subjektivni! Ker je bil to moj prvi obisk mošeje, niti nisem točno vedel kaj me bo čakalo. Predpostavil sem, da ne bo toliko blišča in to je to. Ob sezuvanju čevljev sem z kotičkom očesa že pogledoval proti notranjosti prostora, ki je deloval magično z pritajeno osvetljitvijo in mogočnostjo neznanega. Prvi koraki po tepihu in pogled od enega konca prostora do drugega so bili zasanjeni. Ko pa se oči navadijo osvetlitve in skačejo od enega detajla do drugega pa ugotovim, da je notranjost precej bolj domača in zemeljskih barv kot smo jo navajeni iz naših cerkva. Sprehod po mehki podlagi in namišljena predstavitev 25.000 vernikov v mošeji ti postavi kocine po koncu. Sledil je še ogled kletnih prostorov in odhod nazaj v realnost. V bistvu, po ogledu ugotovim, da je drugačnost te vere in posledičnost naša negativna nastrojenost do nje popolnoma neupravičena. Lahko potrdim, da je vsaj sakralni objekt precej bolj primeren mojemu načinu razmišljanja.
... zopet barantanje za ceno taksija do železniške postaje in zelo neudobno potovanje v nabasanih vagonih do Marrakecha - turistične prestolnice Maroka. Pokrajina je bila zopet monotona, z izjemami, ki so bile tudi v obliki številnih različnih kaktusov. Vožnjo nam je popestril domačin, ki nam je pobliže predstavil tukajšnje življenje in način mišljenja. In ... spet barantanje, ter srečen prihod do hotela. Precej izmučeni se odpravimo na hitro raziskovanje glavnega trga in okoliških uličic. Ljudi je ogromno, predvsem domačinov in zopet se pojavi "nadležno" ogovarjanje prodajalcev za nakup njihovih izdelkov. Ponovno smo postali vreče evrov, ki jih je potrebno izkoristiti. Groza. Sam trg pa je takšno, kot da bi dregnil v mravljišče, saj je dogajanja nenormalno veliko. Krotilci kač, opice na povodcih, pripovedovalci zgodb, ženske ki poslikajo roke, prodajalci hrane in pomarančnega soka,
Trenutno pa sedim, pišem blog v nekem svojem zamišljenem svetu, zadaj pa mi glavni trg poje svojo melodijo bučnega dogajanja, ki ne pojenja iz strani tisočere množice. Magično!
Čakajo nas še trije dnevi v Marrakechu in potem popolnoma nov način potovanja z avtom. Ker se mi dozdeva da nam bo mesto ponudilo ogromno zanimivih doživetij jih bom poskušal čimprej preliti preko bloga tudi do vas.

Utrinek iz medine v Fezu

Vsakdan prodajalca

Razgled iz cerkve v Cassablanci

In dolga pot navzdol

Ulični prodajalec 

Mošeja Hassan II

Nočni pogled z vrha hotela

Detajl v mošeji

Še en detajl :)

Brez metinega čaja preprosto ne gre več

Raziskovanje Feza

Naš drugi dan v Fezu se je začel neverjetno dobro. Ob prihodu v atrij - jedilnico riada smo se udobno namestili za mizo in počakali na zajtrk. Izredno ustrežljivi gostitelji so prinesli polno mizo dobrot in lačnih oči smo planili nanje. Ne spomnimo se, kdaj smo nazadnje jedli tako raznolik zajtrk. Palačinke dveh vrst, okusne marmelade, rogljički, ... in na koncu seveda metin čaj, brez katerega tukaj ne gre. Ali gre za večerjo, zajtrk, kosilo ali pa samo počitek med dnevom je ta pijača vedno v rokah maročanov. Siti in malo omamljeni od dobrot se odpravimo na raziskovanje medine. V medini sta dve glavni ulici, ki povezujeta dva skrajna konca obzidja. Po vsej dolžini se bohotijo številne prodajalne vseh izdelkov, ki ti v petnajstminutnem premišljevanju pridejo na pamet. Iz glavnih ulic si sledijo stranske, kjer nekatere sledijo opisu glavnih dveh, nekatere pa vodijo v labirint z nedoločenim koncem. Raznolikost ulic je tako čarobna, da je doživetje ob prehodu vogala poslopja prav magično, ker se v tem trenutku odpre nova ulica, nov vrvež, nove raznolike prodajalne. Vse to povezano pa deluje kot nek urejen kaos, ki nam evropejcem nikakor ni jasen. Dejansko težko opišem ta občutek, ko je okoli tebe polno ljudi, iz vseh strani te vabijo lepote tamkajšnje kulture, si v transu neke zasanjenosti in v naslednjem trenutku zaslišiš za samo balek, balek in si že v napoto oslu, ki je tukajšnji edini način "prevoza" večje količine blaga.
Naše raziskovanje se je začelo z ogledom terasastih bazenov za barvanje usnja. In ravno Fez je najbolj znan po tem, je kot neko turistično središče. V mestu se nahajata dva večja območja bazenov. V prvem smo spoznali način pridobivanja kupcev, oziroma naivnost nas turistov. Ogled bazenov je možen samo preko teras, do katerih prideš jasno samo čez trgovino. In takoj smo bili deležni ponujanja izdelkov. Vsiljivemu prodajalcu smo se na začetku še nekako upirali, ko pa nismo želeli kupiti nič, pa se je v ozračju takoj spremenila energija. Ker bil to za nas prvi stik z prodajalci smo imeli malo mešane občutke. Kakorkoli, kmalu smo se odpravili do večjih in bolj znanih bazenov, kjer smo opogumljeni začeli barantati za ogled. Izkupiček je bil boljši, cca. 2€ za ogled bazenov iz terase ter sprehod med samimi bazeni. V bazenih barvajo usnje v večih barvah. Tako opevani smrad, ki je posledica ptičjih iztrebkov ni bil tako hud, kot je možno marsikje prebrati. Je bil pa sam ogled med bazeni doživetje, ki ga večina turistov niti ne izkusi. Več bodo povedale slike.
Polni izjemnih vtisov smo pobliže spoznali glavne stavbe v medini. To so arhitekturni dosežki, ki s svojim okrasjem jemljejo dih. Minimalna vstopnina in umirjen atrij pred zunanjim truščem ulice je prava kombinacija za kratek oddih. Popoldne smo zopet padli v vrvež uličnega dogajanja in odhiteli proti kraljevemu parku. Evropska urejenost in hlad sta bila še kako dobrodošla v tukajšnji vročini. V Fezu sta dve stari medini, najstarejša v kateri prebivamo in malenkost mlajša ampak še zmeraj iz leta okrog 1300 pa je le lučaj stran. Slednja je popolna neznanka turistom, zato smo tam izredno izstopali. Malenkost drugačna ponudba blaga, a vendar še zmeraj enak tok ljudi. Že malo izmučeni oddidemo na fotografsko lovljenje zahoda nad medino. Ista lokacija kot včeraj le malo zgodnejša ura. In kmalu dobimo nepričakovano družbo. Štirje fantiči nas na začetku malo preplašeno "ogovorijo" in kmalu se pogovor razširi v mešanico angleščine, arabščine in francoščine, glavna tema pa je nogomet! Zabavali smo se skoraj pol ure in otroška razigranost nas je vse popolnoma prevzela. Veseli smo se odpravili na večerjo, ista restavracija in še več smeha. Ter jasno metin čaj!
Trenutno pa poležavamo na strehi riada, rahel vetrič in pritajena svetloba nas počasi vabita v globine spanca. Se slišimo kmalu!

Delavca v bazenih

Pogled na bazene

Tipični utrip glavne ulice

Okusen zajtrk

Kratek postanek za malico

Otroška razigranost

Notranjost ene izmed tipičnih stavb v medini

"Kulturni nešok"

Zakaj tak naslov? Ker je bil od vseh ljudi, ki so obiskali Maroko ravno kulturni šok tista stvar, ki jih je najbolj prizadela. No začetek našega potovanja pa je ravno nasproten. V Maroku se počutimo popolnoma domače in odlično! Drugačna kultura nam vsem ugaja in jo sprejemamo odprtih rok. Pa lepo od začetka.
O jamranju kako je bilo samo odpravljanje od doma in vse stvari okrog letališč ste že vsi navajeni, ampak vsi se strinjamo, da je bilo tokrat res ekstra tečno! Povsem izmučeni stopimo iz letala v Fezu in objame nas val topline (temperatura okrog 30 stopinj) in sonca - vsi v en glas povemo da smo na to čakali! Zgledno urejeno majhno letališče, nova štampiljka v potnem listu in takoj skoraj vrhunec dneva. Izredno odbita vožnja z taksijem! Ko nas prijazno ogovori taksist, se poučeni o njihovih pasteh usedemo v starega mercedeza in ob poskusu podzavestnega pripetja z varnostnim pasom dobimo od voznika samo odmah z roko in nasmešek. Ok, saj ne more biti slabo. Potem pa vijuganje, divjanje in vožnja med dvema pasovoma, čudna pravila v prometu, nelogične prednosti v križiščih in non stop hupanje :) Vožnja je bila nora, vsi nasmejani pa izstopimo srečnih mislih pred enem izmed glavnih vhodov v medino. Kaj je medina? Strnjena poselitev, kjer je edino možno sredstvo za premikanje lastne noge in ponekod osel. Medina v Fezu je ena izmed najstarejših in največjih na svetu, obsega pa neverjetnih 9000 uličic. V njej prebiva pol milijona prebivalcev. Ja, nore številke. Takoj spoznamo pregovorno maroško vsiljivo prijaznost in se brez problema prebijemo do riada - hotel v tipični maorški stavbi z notranjim atrijem ki je neverjetno domač. Lastniki riada nam prijaznih obrazov ponudijo metin čaj - tukajšnji običaj gostoljublja in ob domačnosti  in nasmejanih ust pozabimo na utrujenost. Kar je ostalo od dneva izkoristimo za večerjo in takoj pridobimo najboljšega prijatelja, ki smo ga takoj poimenovali  Super man! To je prijazen starejši možakar, ki posluša Pink Floyde in še mnoge legende, leti na Mars, Jupiter, Venero, ima prijatelja mačka ki nas spremlja lačnih oči, in odlično govori angleško! Siti se odpravimo na razgledno točko, kjer si ogledamo večerni Fez. Po poletnem večeru se zopet odzovemo na povabilo na metin čaj pri lastniku restavracije, kjer smo večerjali. Sedaj pa že težko pričakujemo zaslužen spanec. Torej zaključek prvega dneva je: Maroko je noro dober, vsem nam je popolnoma všeč, ljudje so pravi šaljivci in počutimo se vrhunsko. Komaj čakamo vsak dan ki bo sledil. Jutri je na vrsti prebijanje v labirintu Feza in odkrivanje skrivnosti tega čudovitega mesta.

Luka in Super man

Uličica v medini

Naša večerja

Anja in Anže, v ozadju Fez