Maroška pravljica: Gorovje Atlas

Pot nas je vodila v notranjost države, v gorovje Atlas. Začetek je bil vremensko neobetaven, saj nas je spremljala nizka oblačnost. Poleg tega pa nas je čakala dolgočasna ravnina. A po kar nekaj prevoženih kilometrih prispemo do vznožja gorovja in pričaka nas sonce ter precej bolj zabavna vožnja z veliko ovinki. Na koncu se izkaže to kot ena izmed najlepših voženj s prečudovitimi razgledi. Med potjo smo se ustavili na območju kjer pridelujejo začimbo žafran. Žafran je znan kot draga začimba in tudi v Maroku je cena kar zasoljena. Še posebej ker se kakovost začimbe izredno razlikuje. Privoščili smo si žafranov čaj in odhiteli naprej. Dan je minil v vožnji, tako da smo pozno popoldne prispeli v mesto Quarzazate, kjer nas je čakal hotel z bazenom. Polnih želodcev smo opravili še večerno plavanje v osvežujoči vodi. Mesto je v bistvu zelo znano po filmskih studijih, obenem pa izredno urejeno, kar netipično z dosedanjimi spoznanimi mesti. Naslednji dan smo zgodaj začeli z ogledom enega izmed večjih studijev, kjer so snemali odseke filmov: Gladiator, James Bond, Atsterix in Obelix, Nebeško kraljestvo, serijo Igra prestolov in še in še. Sprehodili smo se med kulisami starejših mest, templjev, ... ki so jih skupaj držali številni oporni koli. Vse strukture pa so jasno narejene iz stiroporu podobne mase domačih obrtnikov. Malo smešen občutek, kako te naokoli prenesejo na zelo plehek način J

Dan pa se je nadaljeval prečudovito. Obiskali smo enega izmed najlepših kasbahov v državi. Kasbah je v bistvu kot dvorec, ki je obenem tudi vojaško pomemben. Nahaja se na hribu, okrog njega pa je ohranjeno naselje, ki tvori preplet številnih uličic. Kasbah je bil uporabljen v številnih filmih, zato je en izmed redkih lepo obnovljenih v državi. Bolj ko smo prištevali kilometre, bolj smo iz obrobja gorovja napredovali v njegovo notranjost. Pričakala nas je, po mnenju vseh nas, najlepša vožnja med prečudovito naravo številnih oblik in nepoznanih barv. Dih jemajoči razgledi so se vrstili vse do najvišjega prelaza v državi na višini 2260 m nad morjem. Kratek postanek je bil ravno dovolj dolg, da nas je vse prepihal mrzli veter. Zmučeni od vožnje popademo v postelje in se pripravimo na naslednji dolg dan.

Ker so maročani izredno »len« narod, se začne dogajati v mestih šele v večernih urah. Zjutraj do desete ure skoraj ne srečah žive duše, trgovine so zaprte, ... pravo nasprotje pa je zvečer, ko nastane prometni kaos in mrgoli ljudi med ulicami in parki. Zanimiv pa je njihov način vožnje. Taksisti, ki so kot skoraj edini način potovanja domačinov med mesti, so izredno agresivni, in prehitevajo vozila v nemogočih situacijah. In zelo pomembno je biti izredno previden, ker noben ne uporablja vzratnih ogledal, tako da je izsiljevanje skoraj pravilo. Prometa razen v središču mest ni veliko. Za popestritev včasih dolgočasne vožnje so »kombiji« ki prevažajo ogromno domačinov, velikokrat poleg tistih v avtu tudi precej na strehi. Pa seveda ne gre pozabiti na natovorjene osle! Nikakor pa nismo mogli ugotoviti zakaj ljudje preprosto samo sedijo ob cesti in ne počnejo nič koristnega. Tako na območju kjer ni kilometre daleč naselja sedi domačin ob cesti in z zanimanjem zre v redke avtomobile ki se pripeljejo mimo njega. Kakšna potrata časa!

Mulci so v 80% oblečeni v drese svojih najljubših nogometašev. Nogomet je tukaj zakon! Tako srečaš na skoraj neprehodnem gorovju ravnico z dvema kupoma kamnov za gol, ter množico otrok, ki se podijo za žogo. Bolj ko se odmikaš od urbanih naselij, več je otrok ki ob prvem stiku s turisti stegujejo roke in prosjačijo. Aha. Pa še to. Ulice v mestih na podeželju so umazane, čeprav se nekako »trudijo« pospraviti smeti. In najbolj grozno pa je to, da v naravi nekje bogu za hrbtom v gorovju vidiš polno plastenk in vreč. Povsem neodgovoren način do narave.

Naslednji dan se je začel za nas zgodaj, saj smo bili na cesti že ob osmih J Vožnja po dolgih ravnicah nekje visoko nad tisoč metrov nadmorske višine da poseben čar. Za razbremenitev dolgočasne vožnje te na vsake toliko časa pričakajo mogočna vrata v novo provinco ter včasih nekaj kamel, ki se lenobno pasejo ob cesti. Čas smo si rezervirali za ogled oaz in nekaj kasbahov. Maroko ima dva naravna bisera, dve dolini dveh rek, ki sta v skalo vrezale svoje struge. Obe smo si seveda tudi ogledali. Sama dolina pa zgleda tako, da se na začetku pelješ kar nekaj kilometrov po robu pobočja, iz katerega imaš čudovit razgled nad zelenim dnom doline. Kasneje pa se dolina zoži in v trenutku se znajdeš v le nekaj metrov široki soteski z navpičnimi stenami. Izkoristili smo čas za popoldanski »treking« iz doline v okoliške hribe. Pri spuščanju nazaj smo srečali dve berberki, ki sta se vračali v domovanje nekam visoko v gore. Berberi so prvotni prebivalci Maroka in v zadnjem času so zopet in, tako da se njihovi znaki in jezik čedalje bolj uporabljajo v vsakdanjem življenju. Konec koncev govori enega izmed treh berberskih jezikov kar 1,5 milijona ljudi. Tako se lahko zaveš kako majhni in unikatni smo slovenci. Izrčrpani smo se soočili z iskanjem hotela. V tem mestu nismo rezervirali prenočišča vnaprej. Iskanje je bilo malo smešno in kar utrujajoče, na koncu pa smo le našli nek hotel, ki je bil predvsem zapolnjen z domačini. Nizka cena je bil vsekakor plus, ampak ni odtehtala minusov, ki so bili hrup in neprespana noč. Zjutraj smo se hitro odpravili na pot proti verjetno najbolj zanimivem delu potovanja. Pot se je daljšala, okolica pa se je čedalje bolj spreminjala v puščavo. Neskončna ravnica na eni strani in oddaljeno gorovje na drugi strani ceste. Čez čas pa smo le zagledali sipine, ki so s svojo barvo tvorile čudovit kontrast s skalnato ravnico. Zatem pa nastanitev v hotelu in uživancija v bazenu, sončenje ter poležavanje! Vrhunsko! Kmalu pa nas čaka prenočitev v berberskem šotoru v puščavi ter sprehod s kamelami.