Maroška pravljica: Nadaljevanje ...

Odkrivanje kulturnega središča Maroka je počasi šlo h koncu. Po zopet obilnem zajtrku smo odhiteli odkrivati še neraziskane skrivnosti starodavne medine. Ko enkrat ugotoviš sistem ulic in povezanost ti je takoj jasno in se počutiš nekam domače, če bi se lahko tako izrazil. Ta neurejenost in kaos je na nas delovala že skoraj preveč domače. Počutili smo se odlično in povsem brez problema obvladali vrvež domačinov in tako opevanih 9000 uličic. Takoj smo že "prebrali" včasih že vsiljive domačine in začrtali prve korake k uspešnemu barantanju. Tukaj je barantanje pač pravilo, ki ga moraš sprejeti.
Ko se je dan prevesil v drugo polovico smo počasi zapuščali medino, se še zadnjič poslovili od prijatelja Super mana in s taksijem odhiteli do železniške postaje. Kako spraviti toliko prtljage in štiri osebe v Fiat Uno? Preprosto, ruzak na streho, Anže pa malo skloni glavo in to je to :) Med vožnjo pa smo spoznali idealno število oseb za izkoristek taksija in to je število sedem. Najbolj smešno pa se nam je zdelo, da so taksiji v stanju da se komaj vozijo, delujoč števec za hitrost je prej redkost kot pravilo, prav tako radijo, ogledala, ... je pa obvezna delujoča hupa. Pregovor: Kateri maročan je najbolj žalosten? Tisti, ki mu ne deluje hupa.
Železniška postaja v Fezu je nek arhitekturni dosežek in nakup karte je potekal brez problema. Povezanost Maroka z kolonizatorji je hitro vidna, saj so vlaki identični kot v Franciji, železniška infrastruktura pa je na višjem nivoju kot v Sloveniji. Pogled skozi okno je pokazal odtenke, ki so bili sprani in dokaj nezanimivi. Okoliš Feza in ostalih večjih mest je bila pokrajina zelo podobna. Počasi je čas mineval in največje mesto v Maroku je bil tik pred vrati. Po izstopu iz vlaka smo tukajšnjo železniško postajo takoj prekrstili za sestrsko dvojčico naše ljubljanske. Potem pa kar velik šok, saj je Casablanca ogromno mesto in nič podobno Fezu. Mogoče je primerjava nehvaležna ampak ... Fez je Fez :)
Cassablanca nas je sprejela v večernem vrvežu, ki pa je bil zelo podoben kaosu. Res ogromno število ljudi, totalni nered v prometu in nobenega turista. Ker ima ime mesta zelo lepo melodijo za ušesa smo to tudi pričakovali v fizičnem smislu. Predpostavljali smo, da bo mesto urejeno, da bo delovalo domače, ampak smo bili "razočarani". Umazanija po ulicah in neznosna gneča nas je v hipu streznila, zato smo zaspali z mešanimi občutki. Naslednji dan smo se neobremenjeno odpravili raziskovati center. Medina je popolnoma drugačna kot v Fezu, precej bolj moderna in z prodajalnami novejših artiklov. Kljub vsemu se še zmeraj čuti drugačen utrip kot v ostalem delu mesta. Ker v Cassablanci poleg mošeje ni nekih izpostavljenih zanimivosti, smo začeli pohod prosto po Prešernu. Kmalu pa nas je mesto začelo sprejemati in nam ponujati oglede številnih kolonialnih stavb z neverjetnimi fasadami. Presenečenje pa nas je čakalo z obiskom cerkve, ki ni opravljala njene bistvene vloge, omogočila pa nam je prečudovite poglede na mesto. Zanimivo je, da je potrebno dati mestu čas in priložnost, da se ti pokaže v pravi luči in te na ta način prevzame. Kar je v našem primeru dami Cassablanci nedvomno uspelo. V poznem popoldnevu pa smo se odpravili loviti večerno toplo barvo na fasadi mošeje Hassan II. Morski zrak in mir v okolici fascinantne stavbe sta nas pomirila in navdala z novimi močmi. Kasneje pa smo dodobra spoznali njihov fast food in večer zaključili z precej lepšimi mislimi kot prejšnji.
Počasi je prišel čas slovesa od Cassablance a na žalost je Lukatu zadnje ure v mestu zagrenila nova prijateljica, ki ga je prikovala na WC. Vseeno sva se z Anjo odpravila na voden ogled mošeje. Ker smo bili navajeni lenobnih juter sva imela kar nekaj problemov, da sva pravočasno prišla do začetka ogleda mošeje, ki je bil ob devetih. Sledeči vtisi so popolnoma osebni in subjektivni! Ker je bil to moj prvi obisk mošeje, niti nisem točno vedel kaj me bo čakalo. Predpostavil sem, da ne bo toliko blišča in to je to. Ob sezuvanju čevljev sem z kotičkom očesa že pogledoval proti notranjosti prostora, ki je deloval magično z pritajeno osvetljitvijo in mogočnostjo neznanega. Prvi koraki po tepihu in pogled od enega konca prostora do drugega so bili zasanjeni. Ko pa se oči navadijo osvetlitve in skačejo od enega detajla do drugega pa ugotovim, da je notranjost precej bolj domača in zemeljskih barv kot smo jo navajeni iz naših cerkva. Sprehod po mehki podlagi in namišljena predstavitev 25.000 vernikov v mošeji ti postavi kocine po koncu. Sledil je še ogled kletnih prostorov in odhod nazaj v realnost. V bistvu, po ogledu ugotovim, da je drugačnost te vere in posledičnost naša negativna nastrojenost do nje popolnoma neupravičena. Lahko potrdim, da je vsaj sakralni objekt precej bolj primeren mojemu načinu razmišljanja.
... zopet barantanje za ceno taksija do železniške postaje in zelo neudobno potovanje v nabasanih vagonih do Marrakecha - turistične prestolnice Maroka. Pokrajina je bila zopet monotona, z izjemami, ki so bile tudi v obliki številnih različnih kaktusov. Vožnjo nam je popestril domačin, ki nam je pobliže predstavil tukajšnje življenje in način mišljenja. In ... spet barantanje, ter srečen prihod do hotela. Precej izmučeni se odpravimo na hitro raziskovanje glavnega trga in okoliških uličic. Ljudi je ogromno, predvsem domačinov in zopet se pojavi "nadležno" ogovarjanje prodajalcev za nakup njihovih izdelkov. Ponovno smo postali vreče evrov, ki jih je potrebno izkoristiti. Groza. Sam trg pa je takšno, kot da bi dregnil v mravljišče, saj je dogajanja nenormalno veliko. Krotilci kač, opice na povodcih, pripovedovalci zgodb, ženske ki poslikajo roke, prodajalci hrane in pomarančnega soka,
Trenutno pa sedim, pišem blog v nekem svojem zamišljenem svetu, zadaj pa mi glavni trg poje svojo melodijo bučnega dogajanja, ki ne pojenja iz strani tisočere množice. Magično!
Čakajo nas še trije dnevi v Marrakechu in potem popolnoma nov način potovanja z avtom. Ker se mi dozdeva da nam bo mesto ponudilo ogromno zanimivih doživetij jih bom poskušal čimprej preliti preko bloga tudi do vas.